Zgodba o kameni juhi

Popotnik, ki je po dolgi in naporni poti povsem sestradan prispel do neke vasi, je pri vaščanih zaman prosil za kakšen kos hrane. Zaradi suše je hrane v vasi primanjkovalo, zato je vaščani niso želeli deliti. Popotnik se je nazadnje ustavil pred kočo, kjer je živela starejša ženica. Tudi ona mu ni mogla ničesar ponuditi, zato jo je prosil za posodo, v kateri bo lahko skuhal juho iz jušnega kamna. Ženica mu je z zanimanjem prinesla lonec, poln vode, ter leseno kuhalnico. Popotnik je zakuril ogenj, iz žepa potegnil kamen in ga vrgel v lonec z vodo. Ko je nekaj časa juho dobro mešal, je na glas razmišljal: »Mmm, tole bo prav okusna juha, le še malo soli in popra manjka.« Ženica je takoj prinesla sol, poper in še nekaj začimb po vrhu. Ni si mogla misliti, da se prav zares lahko skuha juha iz jušnega kamna. Kmalu je k popotniku in ženici radovedno pristopilo še nekaj drugih vaščanov. Tudi njim se je zdela juha iz jušnega kamna nadvse imenitna zadeva, prav vsak si jo je želel okusiti. Popotnik je vrelo juho previdno okusil in navdušeno vzkliknil: »Zares je odlična ta juha! Le še kakšen kos zelenjave z vrta dodamo, ali žito iz bližnjega polja, pa bo juha popolna.« Vaščani so v hipu prinesli različne kose zelenjave, zelišč, zdrob in celo nekaj ostankov od kosila. Prav vsak si je želel sodelovati pri kuhanju takšne izvrstne juhe, ki je doslej še niso poznali. Ko je bila juha skuhana, so si jo med seboj z veseljem razdelili in se ravno prav najedli. Juhe kar niso mogli prehvaliti, tako jim je šla v slast. Strinjali so se, da je juha, v katero vsak nekaj prispeva in začini z lepimi mislimi, še posebej dobra. Še ves dan so se dobre volje družili in kramljali med seboj. Jušni kamen pa so shranili kot dragocen spomin in ga še mnogokrat uporabili pri družabnem kuhanju juhe.

V originalu: The stone soup story.
Prevod in priredba: Irena Tomažin, Zdrava juhica

Na svetovnem spletu lahko zasledite različne verzije Zgodbe o kameni juhi. V nekaterih verzijah so bili popotniki pravzaprav vojaki, ki so se vračali iz vojske domov. Za kuhanje juhe so uporabili sekiro ali kakšen drug predmet, ki so ga imeli pri roki. V vseh zgodbah je poudarjen pomen, ki ga ima medsebojno povezovanje, deljenje in doprinos vsakega posameznika k skupnemu dobru. Kadar se povežemo kot skupina in sodelujemo v 'timskem duhu', smo veliko boljši, kot če deluje vsak posamezno. Vsi skupaj lahko skuhamo imenitno juho, ki bo nahranila vso skupnost, če si med seboj delimo, četudi ima vsak izmed nas premalo sestavin, da bi lahko skuhal svoj obrok. 

NAMIG: Ko boste zgodbo pripovedovali otrokom, ali jo skupaj z njimi uprizorili, jo lahko začinite tudi z liki živali, ki jih vključite v skupno kuhanje juhice. Vsaka žival prinese kakšen pridelek iz vrta ali gozda. Zraven lahko zapojete še kakšno pesem o dežju, da skupaj z otroki prikličete dež, ki bo pomagal, da bo zemlja obrodila nove pridelke, ter nato še pesem o soncu, ki ga rastline nujno potrebujejo za svojo rast.
Za uprizoritev zgodbe lahko uporabite tudi vrtčevsko oz. šolsko dvorišče, otroci pa namesto zelenjave za kuhanje namišljene juhice uporabijo kar veje in listje.
Če se boste skupaj z otroki lotili kuhanja juhe iz pravih, resničnih sestavin, lahko namesto klasične soli uporabite kameno sol, za pravi pridih kamene juhe. 

Skupaj z otroki se lahko pogovorite, razmislite tudi o naslednjih vprašanjih: 
- Kako so se počutili vaščani, ko jih je popotnik spraševal po hrani?
- Kako se je ob tem počutil popotnik, ki je prišel v vas in iskal hrano za svoje preživetje?
- Kako so se vsi počutili na koncu, ko so skupaj skuhali okusno juho?
- Kako je možno, da so se do sitega najedli, ko je vendar primanjkovalo hrane v vasi?
- Zakaj je juha, ki so jo vaščani skuhali skupaj, v katero je vsak nekaj prispeval, tako posebna?
- Kaj se zgodi, kadar skupaj združimo moči?
- Katero posebno (čarobno) sestavino bi še lahko uporabil popotnik za kuhanje juhe, namesto kamna?
- Kakšno juhico pa bi lahko vi skuhali skupaj z otroki? Katere so vaše najljubše sestavine, ki ne smejo manjkati v dobri juhi?